Staro pristaniško mesto Piran leži na koncu Piranskega polotoka, ki se postopoma zožuje med Strunjanskim in Piranskim zalivom. Polotok se konča z rtom Madona, s katerim se zaključijo Šavrinska brda. Pomen imena Piran: starejši znanstveniki podpirajo domnevo, da je utegnilo nastati iz keltske besede bior-dun, ki naj bi pomenila kraj na griču, mlajša generacija pa ga razlaga z grško besedo pyr - ogenj, češ da je prvotno naselje služilo predvsem kot svetilnik za ladje, ki so plule v bližnjo grško kolonijo Aegido na območju današnjega Kopra. Mesto je ohranilo srednjeveško zasnovo z ozkimi ulicami in tesno strnjenimi hišami, ki se od obalne ravnice stopničasto dvigajo proti vrhu slemena ter dajejo celotnemu okolju značilen mediteranski značaj.

Danes je mesto upravno in oskrbovalno središče in skupaj s sosednjim Portorožem tudi pomembno obmorsko turistično letovišče, s številnimi kulturnimi ustanovami, počitniškimi domovi, hoteli in restavracijami ter različnimi kulturnimi prireditvami. Prav gotovo številne obiskovalce privlači s svojo slikovito lego in bogato kulturno dediščino.

Prve zanesljivejše podatke je zapisal šele Anonymus iz Ravenne, ki v 7. stoletju v svojem delu Cosmographia med rimskimi naselji ob istrski obali omenja tudi Piranon (Piran). Čeprav je pomen tega imena ostal neznan, pa ni nobenega dvoma, da so že v predrimskem obdobju širše zaledje današnjega mesta naseljevala plemena ilirskih Histrov, ki so se ukvarjala s poljedelstvom in lovom, na morju pa z ribolovom in gusarstvom ter ogrožala rimsko pomorsko trgovino na severnem Jadranu.

Kolonizacija in romanizacija Istrskega polotoka

Z rimsko osvojitvijo Istrskega polotoka v letih 178/177 pr.n.št. sta se začeli postopna kolonizacija in romanizacija polotoka. Tako so tudi v zaledju Pirana nastajale rimske "vile rustike", do gostejše naselitve samega rtiča pa tedaj verjetno še ni prišlo. Ta se je pričela šele ob zatonu rimskega imperija konec 5. stoletja, ko se je ob vdorih in preseljevanju barbarskih ljudstev romansko prebivalstvo zateklo na otoške naselbine ali v utrjene postojanke ob sami obali.

V 7. stoletju je Piran pod Bizancem postal močno utrjen castrum, s tem pa se je začel njegov urbani razvoj. Že ob koncu 6. stoletja smo priča silovitim obrsko-slovanskim vdorom v Istro, ki jim je sledila postopna slovanska kolonizacija, kateri je na široko odprla vrata šele frankovska osvojitev Istre leta 788; Franki so Istro upravno vključili v Furlansko marko in podpirali slovanski živelj v politični in gospodarski borbi proti romanskemu mestnemu prebivalstvu. Po delitvi frankovskega cesarstva je bila grofija Istra leta 843 priključena Italskemu kraljestvu, leta 952 nemškemu cesarstvu oziroma vojvodini Bavarski, leta 976 Koroški vojvodini in nazadnje oglejskemu patriarhatu.

Zaradi postopnega pridobivanja lastnih ozemelj in zaradi možnosti svobodnega razvoja pomorske trgovine so se mesta ob istrski obali, vključno s Piranom, skušala čimbolj otresti neposredne odvisnosti od fevdalnih gospodov in pri tem našla zaveznika v Beneški republiki, ki je od 10. stoletja postajala čedalje močnejša pomorska in trgovska sila na Jadranu. Beneški prodor na vzhodno jadransko obalo je postal za nadaljnji razvoj istrskih mest odločujoč, saj so Benetke tu že iskale svoja tržišča in oporišča za prodor na srednji in južni Jadran. Postopno so si pričele podrejati obalna istrska mesta, vendar so z njimi najprej sklepala prijateljske in trgovske pogodbe. Tudi Piran so vzele pod svojo zaščito, v zameno pa je moralo mesto z njimi leta 933 skleniti trgovsko pogodbo. A kmalu je piransko prebivalstvo spoznalo, da mu pogodbe z Benetkami krnijo svobodo in samostojnost, zato je iskalo izhod v samoobrambnem povezovanju s sosednjimi mesti, zlasti s Koprom, pa tudi v krepitvi lastne avtonomije.

Gospodarskemu razcvetu, ki sta ga istrskim mestom prinesli pomorska trgovina in trgovina z zaledjem, gre zasluga, da so si nekatera mesta že ob koncu 12. stoletja priborila avtonomijo in postala svobodne komune z voljeno oblastno strukturo: Piran leta 1192. Ob lastni izbiri mestnih načelnikov - podestatov so mesta med seboj celo sklepala trgovske pogodbe.

Že v drugi polovici 13. stoletja je začela Beneška republika osvajati istrska mesta in je leta 1279 zasedla Koper, leto kasneje Izolo, leta 1283 pa še Piran.

Od 15. do 17. stoletja so Piran pretresali socialni boji med plemstvom in populari, ki so se upirali in izražali nezadovoljstvo zaradi plemiškega upravljanja občinskih blagajn, lastništva nad solinami in zemljo v zaledju ter zaradi političnih pravic, ki so jih želeli pridobiti.

V Istro se je razširil tudi protestantizem in se je v Piranu pojavil že v 30. letih 16. stoletja.

17. in 18. stoletje

Tudi v 17. in 18. stoletju je piranska meščanska družba še vedno živela v ozračju kulture humanizma in renesanse, ki se mu je v 17. stoletju pridružil še zdravnik Prospero Petronio.
Dobro desetletje kasneje (1692) se je v Piranu rodil Giuseppe Tartini, violinist, skladatelj in glasbeni pedagog, ki je napisal nad 300 glasbenih del, med katerimi mnoga sodijo med najboljše glasbene stvaritve 18. stoletja.

Avstrijska zasedba v letih 1797 - 1805 in krajše obdobje francoske oblasti v okviru Italijanskega kraljestva (1805 - 1809) in Napoleonovih Ilirskih provinc (1809 - 1813) sta poleg upravnih, družbenih in političnih sprememb mestu prinesla tudi nekaj manjših urbanističnih posegov v mestno tkivo in bližnje zaledje.

Cesarska Avstrija je v 19. stoletju Piranu ponovno prinesla blaginjo. K temu so pripomogle predvsem soline, saj je Avstrija z oživljanjem solne proizvodnje znatno razširila Sečoveljske soline, ki so dajale okoli 40.000 ton soli letno.

Razvoj turizma

K razvoju prometa ter boljšemu pretoku ljudi in blaga je veliko pripomogla ozkotirna železnica Trst - Poreč, zgrajena v letih 1900 - 1902. Ob koncu 19. stoletja se je z ugodnejšimi prometnimi povezavami pričel tudi razvoj turizma. V Portorožu se je pričel razvijati predvsem zdraviliški turizem, ki je klimatsko ugodnemu in prijetnemu kraju prinesel ugled in sloves najlepšega turističnega središča ob vzhodnem Jadranu.

Po I. svetovni vojni je z rapalsko mirovno pogodbo to območje pripadlo Italiji. Protifašistično gibanje se je razvijalo tako med slovenskim zalednim in italijanskim mestnim prebivalstvom, višek pa je doseglo v času narodnoosvobodilnega boja v letih 1941 - 1945.

Tartinijev trg je postal osrednji piranski trg ob koncu 13., današnjo podobo pa je dobil v drugi polovici 19. stoletja. Z zasutjem mandrača so ustvarili prostorno tržno ploščad, okoli katere so zgradili vse pomembnejše municipalne ustanove (Občinska in Sodna palača itd.) ter meščanske stavbe, od katerih se je v prvotni obliki ohranila le Gotska hiša, imenovana Benečanka. Trg so poimenovali po slavnem piranskem rojaku, violinistu in komponistu Giusseppu Tartiniju (1692 - 1770), ki je ime rodnega mesta ponesel daleč po Evropi. Mesto, ki je že samo po sebi zbirka skulptur in portalov, posvetnega in cerkvenega kiparstva, ima tudi neko posebnost: moderno zbirko skulptur na prostem, na polotoku Seči nasproti Portoroža. Mednarodni kiparski simpozij Forma viva je bil ustanovljen leta 1961 na pobudo slovenskih umetnikov Jakoba Savinška in Janeza Lenassija. Obalne galerije Piran ga tradicionalno organizirajo še danes.