Pandolo – obujena igra – delček naše kulturne dediščine

Kakšna je razlika med našim otroštvom in otroštvom naših otrok? Velikanska. V obdobju računalništva, virtualnih igric in neskončnega števila televizijskih kanalov in programov, smo mogoče osvojili le slednje. Ko se spominjamo svojih otroških dni, se nam naslikajo piranske ulice, Punta, piranski trgi, stara obala, poznali smo vsak skrivni kotiček v okolici piranske cerkve, vse to so bila naša igrišča. Naša igrača pa kakšno razmajano kolo, ki smo ga mulci s skupnimi močmi sestavili tako, da je vsak iz svoje kleti privlekel na dan kakšno matico, vijak, nadomestni del. Drveli smo po Piranu, vsak je peljal en krog, dokler kolo ni spet razpadlo. Včasih se je našla tudi kakšna žoga, ki smo jo nabijali v gol, po navadi so nam zato služila kakšna ulična vrata. Če pa se je tudi žoga preluknjala, ali nam jo je vzel nepotrpežljiv prebivalec ulice, smo si že izmislili novo igrico. Takih in podobnih igric je bilo še pa še: »bičiklisti«, »kafe«, »ščinkanje«,… zato je časa za učenje velikokrat zmanjkalo.

Bilo je okrog leta 1957. Dva ulična prijatelja sta bila nekje na počitnicah in od tam prinesla na obeh koncih ošiljeno leseno paličico – PANDOLO. Takoj smo si odrezali kos mamine metle, jo razrezali na dva dela. Daljši kos (približno 50 cm) je bila naša maca, z njo smo udrihali po pandolu, ta je bil pa obeh straneh ošiljen in dolg približno 10 cm. Na začetku se ni velikokrat dvignil s tal, ko pa se je, je letel, kamor je sam želel, in že je bila kakšna šipa razbita. Razbežali smo se, za nami pa se je slišalo glasno vpitje piranskih gospodinj. Starejši prebivalci, »piraneži«, so nas naučili nekaj osnovnih pravil igre, ki so jo tu igrali že pred stoletji. Z odraščanjem smo stare družabne igre nosili samo še v spominu.

Leta 1993 smo prvič organizirali turnir pandola v Strunjanu. Naslednje leto smo organizirali turnir v Piranu, in to na dan svetega Jurija. Sestavili smo ekipe starejših mladostnikov in v igro pritegnili tudi mlajše. S prijatelji pandola iz Izole, Kopra in okoliških krajev smo ustanovili Zvezo Društev Igre Pandolo Slovenije. V njenem okviru delujejo razne delovne komisije, ki skrbijo za pravila igre.

Svojo igro smo predstavili po Sloveniji, Hrvaški, Italiji, v stiku pa smo tudi z drugimi državami po Evropi. Pandolo nas druži tudi mednarodno. V Piranu želimo predstaviti glavni smisel pandola, to je ohranjanje delčka naše kulturne dediščine. Ob tem je pomembno tudi druženje ljubiteljev pandola, pa čeprav velikokrat z žolčnimi prerekanji, ki pa ostanejo vedno v začaranem polju igre. V šestdesetih letih smo igro pandolo igrali brez zapisanih pravil. Razen nekaterih osnovnih, smo si ob vsaki novi igri izmišljevali nova. Pandolo smo igrali občasno, pravil si nismo zapisovali, spreminjali pa smo jih glede na stanje, ki je v trenutni igri prinašala korist posamezni ekipi. Tako je večkrat prihajalo do nesoglasij in prepirov. Igra se je velikokrat predčasno končala! No, včasih pa nam je le uspelo kakšno izpeljati do konca. Pravila so se spreminjala tudi glede na velikost polja, na katerem smo igrali, saj so bila naša igrišča lahko ozke ulice, trgi ali piranska punta. No, v večje veselje nam je bilo zadeti nasprotnika ali šipo, kot pa poslati pandolo čim dlje v igrišče.

S pandolom smo tudi ciljali označeno skalo ob morju, seveda nam je bilo pogodu, če je prijateljev pandolo namesto v skalo odletel v morje.

V Piranu smo pandolo igrali tako, da smo si začrtali krog in iz njega nato izbijali pandolo v igrišče. Danes se namesto kroga uporablja pokončna baza, ki je pločevinasta in pravokotne oblike.

Za igro potrebujemo dve ekipi s tremi igralci, ne glede na starost, maco(palico) dolžine petinpetdeset centimetrov, na obeh straneh ošiljeno palčko dolžine enajst centimetrov (pandolo), zaščitno masko, navadne rokavice in primerno igrišče.

Po žrebu ena ekipa napada (osvaja ozemlje), druga pa ga brani. Pri vsakem začetnem udarcu napadalec napove: »Pandolo, pandolo in število točk, osvojenih do tistega trenutka, igro pa prične tako, da z roko vrže pandolo v zrak in z maco udari po njem, nasprotnik skuša pandolo ujeti preden se je le ta dotaknil tal, ker tako ujeti pandolo, pripelje do izključitve napadalca.

Včasih smo lahko pandolo lovili tik ob napadalcu. Ko ga je le-ta z udarcem po ošiljenem delu dvignil v zrak, je bil izločen iz nadaljnjega tekmovanja, če smo pandolo ulovili v zraku. S takim načinom igranja smo jo večkrat dobili z maco po roki. Danes to ni dovoljeno, saj mora biti branilec oddaljen najmanj dvanajst mac od napadalca. Z mesta, kjer se je pandolo ustavil, skuša branilec z metom pandola zadeti bazo, napadalec pa jo brani tako, da z maco prepreči pandolu pot do baze. Če pandolo zadane bazo ne da bi se dotaknil tal, je napadalec izločen in igro nadaljuje soigralec.

Če napadalec pri obrambi baze v zraku zadane pandolo, preden se je dotaknil tal, se napad nadaljuje z mesta, na katerem je pandolo pristal. Če pandolo oplazi tla ali če zleti mimo baze, postavi napadalec pandolo pred bazo in začne z napadom (pandolo mora biti od baze oddaljen za eno maco). Napadalec ima na voljo tri udarce, v katerih je vštet tudi morebitni zgrešen udarec. Z maco udari po ošiljeni konici pandola in ko se ta dvigne, udari po njem, da odleti čim dlje v polje. Branilci skušajo pandolo prestreči – zaustaviti, v zraku ulovljeni pandolo izloči napadalca iz igre. Od tam, kjer se je pandolo ustavil, napadalec nadaljuje z napadom. Po treh udarcih, brez kakršnekoli meritve, napadalec napove, koliko mac je pandolo oddaljen od baze.

Če se nasprotna ekipa ne strinja z napovedjo napadalca, se razdaljo meri z maco. Če je število odmerjenih mac večje od napovedanih, se ekipi, ki napada, podvoji število napovedanih mac. Če pa je manjše od napovedanih, se napadalni ekipi izniči število vse do tedaj osvojenih mac. Nato se ekipi zamenjata v napadu in tista ekipa, ki je dosegla večje število mac, je zmagovalka. To so osnovna pravila.

V letih 1993 do 1998 smo pravila izpopolnjevali organizatorji turnirjev in to predvsem zaradi večje varnosti (zaščitne mreže, zaščitne čelade, obvezna varnostna razdalja med branilcem in napadalcem in še drugo). Leta 1998 je bila ustanovljena obalna pandolška zveza in z njo komisija za pravila. Prva pravila je komisija obdelala leta 1998, druga leta 2000. Pravila so se dokončno oblikovala leta 2002.

V zadnjih letih nam je uspelo v igro pritegniti tudi mlajšo generacijo. Zelo radi igrajo pandolo, dokaz temu so visoke uvrstitve na naših številnih turnirjih. Tudi ženske roke pridno udrihajo po pandolu in to kar uspešno.

V Piranski občini imamo tri poglavitne turnirje: aprila v Piranu, maja v Sečovljah in oktobra v Strunjanu. Ljubitelji na novo zaživele stare družabne igre se lahko udeležijo turnirjev po predhodnem dogovoru.


Pa še to! Včasih smo si pandole in mace izrezali iz »štila« mamine metle, danes pa nam jih izdelujejo stroji.

Informacije:
Elio Bičič
T: +386 (0) 5 677 05 13
GSM: +386 (0) 31 880 747
E: elio.bicic@lucija-alter.net