Občinska palača

Benečani so ob svojem prihodu v Piran konec 13. stoletja, zunaj takratnega obzidja ob mandraču, postavili Mestno hišo. Imela je romansko-gotski izraz; njena fasada je bila polna vzidanih grbov in napisnih plošč. Porušili so jo leta 1877. Poleg stare Mestne hiše so takrat porušili tudi nadhod, ki jo je povezoval z nekdanjo Ložo. Novo Občinsko palačo so dokončali dve leti pozneje. V njeni osrednji osi je v drugi etaži vzidana kamnita figura leva z odprto knjigo kot spomin na Serenissimo in staro Mestno hišo. Beneški lev s knjigo je bil vzidan na večini pomembnejših mestnih stavb; odprta knjiga je pomenila mir, zaprta pa vojno. V atriju palače so vzidane napisne plošče z nekaterimi grbi iz stare Mestne hiše ter poligonalni kamen s količinskimi merami. Zanimiva je legenda o sliki, ki je pred mnogimi leti v Piranu še živela in se s pripovedovanjem prenašala iz roda v rod.

Takole pravi: V 16. stoletju je piransko župno cerkev sv. Jurija na griču močno načel zob časa. Sv. Jurij je na sramoto opozoril meščane. Izbral si je dečka, ki se je prav tedaj mudil v pristanišču, in mu naročil, naj županu pove, da je on, božji konjenik, zelo ogorčen, ker se njemu posvečena cerkev tako neslavno podira. Samo še čudež jo drži pokonci, ki pa tudi ne more večno trajati. Zato je skrajni čas, da se Pirančani lotijo obnove. Deček je prestrašeno izjecljal: "Kaj pa, če mi župan ne bo verjel?" Sveti vitez je zapretil: "Bo takoj oslepel!" Žal se je zgodilo, da je svojo grožnjo moral uresničiti. Župan je bil ob vid, mali posrednik pa je izginil. Tedaj se je slepi župan globoko zamislil. Sklical je veliki svet, skupino preudarnih in modrih mož, ki so mu pomagali upravljati mesto, in jim zaupal svojo skrb. Skupaj so sklenili, da cerkev sv. Jurija popravijo. Na veduti mesta v zgornjem levem kotu slike je lepo vidna stara cerkev sv. Jurija z zvonikom in Krstilnico. O zidanju kompleksa župne cerkve sv. Jurija z zvonikom in Krstilnico po današnji razporeditvi, pa tudi o gradnji mogočnih podpornih obokov na severni in južni strani cerkvenega griča, so se odločali že v času nastanka slike, čeprav je bil kompleks dokončno zgrajen šele v prvi polovici 17. stoletja. Na platnu Domenica Tintoretta je v prvem planu naslikan "srečen konec"; županu se je vrnil vid in vrnil se je deček, ki je pokleknil pred prestol na sredi med skupinama piranskih odličnikov. Vsi so bili zadovoljni, nebeščani in zemljani.

Loža

Stara mestna Loža je stala na mestu današnjih Obalnih galerij. Z ene strani je bila povezana z Mestno hišo, z druge pa s cerkvijo sv. Jakoba. V mestnih statutih iz leta 1384 je zapisano, da je bil v Loži urad kataverjev, varuhov občinskega premoženja. V njej so se zbirali mestni veljaki. Na njenem mestu so kasneje zgradili današnjo Kazino.

Benečanka

Na stičišču ulice IX. korpusa in Tartinijevega trga stoji prelepa rdeča stavba, najlepši primerek beneškogotske arhitekture v Piranu. Zgrajena je bila sredi 15. stoletja in je tako najstarejša ohranjena hiša na Tartinijevem trgu. Njeno zunanjost krasijo izjemno lepo oblikovani arihtekturni členi in bogato kamnito okrasje. Najizrazitejši je vogalni gotski balkon. Med oknoma drugega nadstropja je vzidana kamnita plošča s stoječim levom, pod katerim je napis "Lassa pur dir" (Pusti, naj govore).

V zvezi s tem napisom se je v Piranu po ustnem izročilu ohranila legenda, ki pravi:
Pred davnimi časi, ko je bil Piran del velike Beneške republike in je cvetela pomorska trgovina med evropskimi deželami in Orientom, so se po Piranu sprehajali številni bogati trgovci. V mestnem pristanišču so sklepali kupčije, čakali na pretovor svojega blaga in se medtem spoznavali tudi s piranskimi meščani. Nekoč se je neki premožen beneški trgovec zaljubil v lepo mlado Pirančanko. Pogosto je prihajal v mesto in jo obiskoval, ji prinašal dragocena darila in se kasneje celo odločil, da ji bo ob mandraču tik ob mestni Loži zgradil lepo hišo. Izvoljenki je želel dokazati moč svoje ljubezni, Pirančanom pa, kako je bogat in kako malo mu je mar njihovo govoričenje. Zavistni meščani so zaljubljeni par opravljali, ljubosumje pa se je ob izgradnji prelepe hiše tako razbohotilo, da si je par v lastno obrambo izmislil napis, ki se je do danes ohranil na fasadi in se glasi: "Lassa pur dir."

Tartinijeva hiša

Stavba spada med najstarejše hiše v tržnem stavbnem plašču. Mestne listine iz leta 1384 jo omenjajo kot gotsko stavbo "Casa Pizagrua", a kasneje so njeno zunanjost predelali v neoklasicističnem slogu. V njej je bil rojen Giuseppe Tartini. Nazadnje je bila prenovljena v letih 1985 - 1991; med prenovitvenimi deli so v njej odkrili zanimive stenske poslikave.
V hiši je sedež Skupnosti Italijanov in je namenjena kulturnim prireditvam, razstavam in različnim umetniškim delavnicam. V prvem nadstropju je urejena Tartinijeva spominska soba s predmeti, ki jih je umetnik zapustil družini Tartini. Najzanimivejši eksponati so: posmrtna maska, mojstrova violina, črtalnik, bakrorez z upodobitvijo Tartinijevih sanj in Tartinijev portret v olju. Med rokopisnim gradivom je najbolj zanimivo pismo slavni violinistki, Tartinijevi učenki Maddaleni Lombardini, v katerem razlaga pravila lokovne tehnike.

Sodna palača

Sodna palača je bila zgrajena na mestu, kjer je stal v 14. stoletju Fontik, skladišče za žito in moko, ki so mu v 16. stoletju dodali še stavbo mestne zastavljalnice. Gradnjo Sodne palače sta vodila Giuseppe Moso in Enrico Nordio. O obnovitvenih delih nam poročajo napisne plošče, vzidane ob portalih na severni fasadi palače.

Gledališče Giuseppe Tartini

Prvotno je bilo mestno gledališče predvideno na prostoru nekdanje Mestne hiše oziroma za njo. Zgradili so le novo Občinsko palačo, prostor, ki je bil predviden za izgradnjo gledališča, pa je ostal nepozidan ter je danes tam Zelenjavni trg. Načrt za Tartinijevo gledališče je delo Gioachina Grassija in Giacoma Zamattija, s poslikavo pa je sodeloval tudi slikar Napoleon Cozzi. Odprli so ga leta 1910. Vhodni prostor in gledališka dvorana sta arhitektonsko razkošno urejena in obogatena s poslikavami (grške boginje, cvetje itd.)

Baročna hiša

Ena izmed zanimivih stavb na Tartinijevem trgu je Baročna hiša, ki je na vzhodni strani trga za celotno širino fasade pomaknjena iz črte tržnega plašča v tržni prostor. S svojo razgibanostjo in oblikovnim bogastvom ter kovano baročno balkonsko ograjo ustvarja živo nasprotje klasicističnemu arhitekturnemu slogu cerkve sv. Petra v neposredni bližini.
Z glavno fasado je obrnjena na trg, kamor se skozi njen polkrožno zaključen obok v pritličju izteka Ulica svobode.
Stavba je bila v baroku temeljito prezidana, vendar ima nedvomno srednjeveške osnove. Njena glavna fasada je zasnovana v treh nadstropjih. Vsa okna v nadstropjih so tipično baročna s skrbno izdelanimi kamnitimi okvirji in policami. Fasada se zaključuje s tremi polkrožnimi loki. Tudi južna stran je obrnjena na Tartinijev trg in je podobna glavnemu pročelju. V pritličju stranske stene sta dva večja loka; njun izvor naj bi bil srednjeveški, kasneje pa sta bila preoblikovana (Tartinijev trg št. 10).

Palača Apollonio (Zaccaria)

Nastala je z združitvijo dveh objektov in dozidavo na takratnem praznem prostoru proti morju. Nad vhodnimi vrati nameščena baročna kamnita plošča z grbom in napisom poroča o uspešni prenovi palače leta 1693. Ob temeljitih raziskavah notranjščine so bile odkrite neoklasicistične poslikave iz prve tretjine 19. stoletja.
Kot v drugih palačah, se tudi tu kažeta ambicioznost premožnejših piranskih družin pri urejanju stanovanjskih prostorov in neposredna povezava z modnimi trendi v Benetkah (Župančičeva ulica).